Gledališče
Ane Monro že od svojega nastanka naprej živo glasbo uporablja kot ogrodje
in orodje svojih predstav. Tako se je iz predstave v predstavo zbran glasbeni
material posledično manifestiral v enournem glasbeno-gledališkem ZADNJEM VALJARJU.
Glasba Gledališča Ane Monro konceptualno ni naravnana, vsaj do te mere ne,
da bi ji mogli obesiti predikat natančno določenega glasbenega žanra. Spogleduje
se z vsem in vsakomur.
Narodno folkloro oplemeniti s punkom, znani ljudski glasbi prilepi svoja besedila,
šlager spervertira v nov monrojevski šlager, rock&roll in pleh godbo splete
v nekaj tretjega,
glasbo divjega zahoda preseli v Alpe, med domače krave in kravarje, si izmisli
gluhonemi kvartet, ki v svoji govorici zgestikulira vsem znano narodno pesem,...
Če že moramo označiti in umestiti glasbo GAM smo postavljeni pred dilemo,
ki jo najenostavno rešimo tako, da jo žanrsko nanovo opredelimo v samosvoj,
nov, izmišljen in iz riti privlečen glasbeni žanr, ki ga označimo z imenom
SCHLAF&ROCKPLEH.
ZADNJI
VALJAR VIS GAM je
torej enourna glasbena predstava, z dvema saksofonoma, tubo, trobento, oplemenitena
s plemenskim ritmom in začinjena z enim oz. več vokali.
Repertoar VIS GAM si s svojo raznolikostjo (od vokalne, vokalnoinstrumentalne
in instrumentalne glasbe) ne postavlja vnaprejšnjih mej svojega dela, zato
ga prenesejo najrazličnejši miljeji in prireditve, od rock fešt, poročnih
obredov, veselic, do komornih prireditev.