Letališče v St. Petersburgu. Pol štirih zjutraj. Zaspani potniki se pomikajo mimo mrkih ruskih carinikov. Med potniki je čudna gruča: smešno oblečeni moški in ženska s črnimi poslovnimi kovčki v rokah. Takoj so bili sumljivi.

"Kje imate pištolo?" je vprašal carinik. "Tukaj," so rekli in jo povlekli iz kovčka.

Carinik je zmagoslavno zakrilil z rokami: kriminalci! Pol ure pregovarjanja in pojasnjevanja. "No, dobro, pojdite, ampak naslednjič..." Pomaknili so se do čekinga. "Ne, ne morete na letalo." Zakaj? Preveč prtljage. S seboj so nosili zložljive lestve in aluminijaste bale. Devet čudnih ljudi se zgrne okoli uradnika in mu začne dopovedovati, da so s tem istim tovorom že prileteli in da imajo vse papirje, da lahko letijo z njim vred.

Kdo? Ana Monro, gospa, ki so ji pred osemnajstimi leti posvetili gledališče. Zgodba je taka: leta 1978 so ustanovili skupino z imenom Pocestno gledališče Predrazpadom, katerega cilj je bila gledališka procesija skozi Ljubljano. Birokracija ni imela posluha za idejo in gledališče je razpadlo. Imelo je dvačlana: pesnika, igralca in literata Andreja Rozmana - Rozo in kiparja Marka Kovačiča.

Kmalu sta dobila vabilo, da bi v prednovoletnem času 1981 nastopala na turneji kot paket marginalne estrade skupaj s punk skupinama d'Pravda in Orkester Titanik. Imela sta tri songe in zgodbo o vitezu, ki zapusti svojo drago. Zgodba se je razvijala iz nastopa v nastop. Kmalu sta uvedla še tretjega igralca in nastala je samostojna predstava, sedaj µe legendarna 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes ±e sploh kaj pokaµe. Vse ostalo je zgodovina.

Gledališče Ane Monro so v začetnih letih označevali kot alternativno gledališče. Menda so jim rekli celo prvo punk gledališče. Mojca Dimec, dolga leta edina ženska članica, je v knjigi o njem zapisala, da je to pravzaprav "zadnje zanalašč alternativno gledališče". Seveda je vprašanje, kako definiramo alternativo. Če gre samo za neinstitucionalno, potem je Gledališče Ane Monro pogojno alternativno, saj se je v letih obstoja zaradi svoje enkratnosti znotraj slovenskega gledališča samo po sebi spremenilo v institucijo.

Specifičnost njihovega izraza bi najlaµe poimenovala monroizem. V manifestu, ki ga je leta 1983 zapisal Andrej Rozman-Roza, spiritus movens gledališča, se zavezujejo k tradiciji commedie dell'arte, kitajske opere, ameriške burleske, ruske avantgarde, cirkusa, povorke... Njihova prepoznavnost je vztrajanje pri neobvezni igri, procesu asociacij, improvizaciji, gegih, reinterpretaciji žanrov in humorju, ki nima namena menjati sveta, temveč samo prevračati ustaljene vzorce obnašanja ljudi.

Bolj kot filozofske resnice jih zanima komičnost. Njihove zgodbe so včasih težko prepoznavne, nikakor pa nepomembne. Toda publika ima očitno to rada. Dolga leta so imeli stalen krog obiskovalcev, ki so vedeli, da si morajo vsako predstavo ogledati večkrat, ker niti dve nista enaki. Res pa je, da jih neradi ponavljajo - rekord so dosegli z več kot sto ponovitvami Varieteja in šestdesetimi ponovitvami San Rema. Tudi to je zaščitni znak monroizma.

Zato so sklenili, da Varieteja, ki je kabarejska mešanica Rozinih songov in improvizatorskih disciplin, kljub priljubljenosti pri publiki ne bodo več ponavljali. Konec in pika! Kakorkoli že.V veliki meri so zasluµni, da so se gledališke improvizacije razvile v državno Impro ligo, kjer tekmuje vsako leto več gledaliških skupin, razširila pa se je celo v srednješolsko ligo. Pa naj še kdo reče, da niso odločilno prispevali k razvoju slovenskega gledališča! Potem ko so dvakrat osvojili naslov državnih impro prvakov, so se iz lige umaknili in se spet vrnili na cesto.

"Cestni teater je mesen teater," poudarja Goro Osojnik. "Zgodi se v hipu in po predstavi je spet vse tako, kot je bilo." Karnevaličnosti so enostavno zapisani. Znotraj cestnega gledališča se pojavljajo različni žanri in predstave Ane so v tem pogledu različne: Zrcalni svet je bila osnovna oblika cestnega teatra, procesija; Kuga je mala provokacija s kabarejem, čeprav trdijo, da provociranje ni v njihovi naturi.

Njihova letošnja predstava je Piknik. Poleg teh so izvedli še veliko enkratnih dogodkov: Pekovska sodba, ko v Ljubljanico namakajo goljufive peke, je sicer postala skoraj tradicija, pa so sklenili, da je ne bodo več igrali; na Bledu so v seriji štirih kratkih predstav Rikli in njegov čas gledalce z žičnico odpeljali na hrib, kjer so nabirali roso in rman; lani pa so na Prešernovem trgu v Ljubljani upodobili Krst pri Savici, ki je bil vse prej kot dolgočasna pesnitev...

Gledališče Ane Monro je tudi organizator festivala cestnih gledališč Ana Desetnica v Ljubljani in Mariboru. Letos pa bodo gostovali na enem največjih cestnih festivalov v Španiji. Na cesti se vedno dogaja komunikacija s publiko in brez tega Gledališča Ane Monro verjetno sploh ne bi bilo.

Najbolj bizaren dogodek s strani publike: na oder so jim poslali nekoga, ki je delal vse, kar so mu rekli. Brez komunikacije in interakcije. Baje je imel neko bolezen, brez lastne volje je bil. Ker niso vedeli, kaj bi z njim, so ga postavili na rob odra in mu rekli, naj bo palma. In je bil palma. Do konca predstave.

Tretje vprašanje alternative je komercialnost. Takole je: člani Gledališča Ane Monro v veliki meri živijo od svoje gledališke dejavnosti, kar pa ne pomeni, da živijo samo od tega. Zdaj so v letih, ko so za svoje delo radi plačani. O komercialnosti razmišljajo preprosto: "Ni važna etika, ampak poetika."

Tisti čudni možici na peterburškem letališču so bili: Andrej Rozman - Roza, Goro Osojnik, Žiga Saksida, Borut Cajnko, Primož Ekart, Breda Krumpak, Janez Habič Johnny, Matjaž Ocvirk in Drago Milinovič. Člani Gledališča Ane Monro. Gospa Ana je izmišljena oseba. Pištola je bila gledališki rekvizit.